Genitalni herpes

genitalni herpes je virusna nalezljiva bolezen, ki jo povzroča virus herpes simpleksa (HSV) tipa 1 ali tipa 2. HSV tipa 2 običajno vpliva

Prenos genitalnega herpesa se lahko pojavi med vaginalnim, analnim ali oralnim seksom. Možen je tudi navpični prenos od matere do fetusa (transplacentalni menjalnik). Čeprav je prenos prek osebnih higienskih predmetov, skupnih jedi ali javnih objektov (kot so stranišča, savne ali bazeni) teoretično mogoč, velja za zelo malo verjetno.

Inkubacijsko obdobje (čas med okužbo in pojavom simptomov) se običajno giblje od dveh do deset dni.

V primerih primarne okužbe genitalnih herpesa simptomi vključujejo bolečino in gorenje na mestu virusnega vstopa, ki ji sledi otekanje tkiv. V nekaj dneh se pojavijo pretisni omoti, napolnjeni s tekočino. Te simptome lahko spremljajo vročina in splošni znaki sistemskih bolezni, kot so glavobol, utrujenost in slabo počutje. Pretisni omoti se sčasoma porušijo in za seboj puščajo svetlo rdeče razjede, ki se običajno zacelijo v 2–3 tednih.

Pri ženskah najpogosteje prizadenejo vulva, nožnica, maternični vrat in sečnica. Pri moških okužba običajno vpliva na sečnico.

Vendar genitalni herpes ne predstavlja vedno simptomov. Številni posamezniki lahko nosijo virus ali doživijo asimptomatsko okužbo, med katero so še vedno sposobni prenašati virus na spolne partnerje.

Recidive lahko sprožijo druge okužbe, izpostavljenost mrazu, čustveni stres ali uživanje alkohola. Ponavljajoči se izbruhi so ponavadi blažji od začetne okužbe, z manj in manjšimi lezijami, ki se hitreje zacelijo.

Neonatalni herpes je lahko zelo hud, še posebej, če mati pridobi okužbo v tretjem trimesečju nosečnosti. Virus lahko pri novorojenčku povzroči resno nevrološko škodo ali celo smrt. Če se genitalni herpes diagnosticira med nosečnostjo, se pred porodom priporoča protivirusno zdravljenje. Če pride do izbruha blizu časa rojstva, se ponavadi svetuje carski rez, da zmanjša tveganje za novorojenček.

Poleg kliničnih simptomov se za diagnozo uporabljajo tudi laboratorijske metode, vključno s PCR (verižna reakcija polimeraze), virusno kulturo in ELISA (encimsko vezani imunosorbent test).

Zdravljenje genitalnih herpesov običajno vključuje uporabo protivirusnih zdravil, kot je aciklovir (zoviraks), ki jih dajemo tako peroralno kot lokalno. Uporabljajo se lahko tudi mazila, ki temeljijo na interferonu, za preprečevanje sekundarnih bakterijskih okužb pa se lahko predpišejo antibakterijska sredstva. Vitamini E in C, pa tudi induktorji interferona (npr. Neovir, Reaferon), lahko podpirajo imunski odziv. Med remisijo se pogosto priporočajo imunomodulatorji in biostimulanti. Herpes cepiva so na voljo za specifično profilakso.